Župnijski zavetnik

Danijel, čigar ime pomeni 'moj sodnik je Bog', je četrti med velikimi preroki stare zaveze. Bil je Judovega, plemenitega, po sodbi nekaterih celo kraljevskega rodu.

Pri prvi preselitvi Judov v Babilon je prišel v sužnost okoli leta 605 pred Kristusom. Kralj Nebukadnezar ga je s tremi drugimi judovskimi mladeniči sprejel na svoj dvor, kjer je bil vzgojen za službo na dvoru. S svojo modrostjo, podarjeno od Boga, si je pridobil ugled in se povzpel do odgovornih služb, kar je vzbudilo zavist nekaterih njegovih podrejenih. Ovadili so ga, da zaničuje kralja Darija, ker se noče klanjati njegovi podobi. Zato je bil vržen v levnjak, iz katerega pa ga je Bog čudežno rešil.

Dalje nam Danijel pripoveduje o čudežni rešitvi treh mladeničev, ki so jih služabniki kralja Nebukadnezar vrgli v ognjeno peč, in o njihovem hvalospevu Bogu za rešitev. Danijel je kralju Nebukadnezarju razložil skrivnostne sanje, ki jih njegovi svetovalci in zvezdarji niso razumeli. Kralj je pohvalil njegovo razsodnost in izredno modrost ter ga je hotel nagraditi z visoko službo v kraljestvu, toda Danijel se je slehernemu odlikovanju odpovedal.