Tadejevo pričevanje
»Religija je opij ljudstva.« – Karl Marx
Vedno, ko grem mimo cerkve, vidim v tisti modri barvi besede, ki sestavljajo sledeči
stavek: »Bog je misel.« Kako močno le-te donijo v meni. Kolikokrat sem se lahko
poistovetil z raznimi stavki, kot so: »Če je kje Bog, je brezčuten,« ali »Koliko grozot
se je zgodilo v imenu Boga,« ali »Kje v tem trpljenju sploh lahko vidiš Boga?«
Bog je bil zame vedno neka misel in ideja – tista tolažba in beg od realnosti, ker se z
njo ne znaš spoprijeti. Beg v nekakšen nesmisel brez dokazov, v nemogoče, v
absurd. Kako dolgo lahko bežiš od resnice, od realnosti? Medtem ko sem drugim
govoril, da živijo v pravljici, če verujejo v Boga, se nisem zavedal, da sem bil v resnici
jaz tisti, ki je živel v zablodi.
Beg pred resnico je kot potiskanje velike napihljive žoge pod vodo. Slej ko prej bo
planila na površje – in močneje kot jo tlačiš v globino, večji bo njen vzgon. A da se to
zgodi, je treba narediti le en drugačen gib, da zdrsne iz rok in pride na plan. Tako je
bilo z mano, ko sem se odprl vprašanju, ki se slej ko prej porodi vsakemu: »Kaj je
smisel mojega življenja?«
Da razjasnim – nisem tukaj zato, da bi odgovoril na eno izmed najtežjih filozofskih
vprašanj, na katera obstajajo številni odgovori – kaj je smisel našega obstoja, če
sploh obstaja. Camus in Nietzsche, dva izmed največjih eksistencialistov, sta mi
pomagala odpreti oči in uvideti možnost, da smisla ni. Camus je rekel: »Nesreča je
naše rojstvo, nesreča je naša smrt, vmes pa še ena nesreča – naše življenje.«
Pa je res tako?
Začel sem se odpirati raznim filozofskim idejam, ko sem po naključju (danes bi rekel
po vodstvu Svetega Duha) zašel v krščansko apologetiko. Prebral in ogledal sem si
številne razprave o »pravilni uglašenosti našega vesolja« in o »moralnosti«. Tista, ki
se me je najbolj dotaknila in mi dala misliti, je bila zelo preprosta: »Ti si ljubljen.«
Naša vrednost ne izhaja iz tega, koliko zaslužiš, koliko znaš ali celo kako dobro
izgledaš. Človeška vrednost je dana vsem enako. Vsak človek je popolnoma enako
vreden – bodisi multimilijonar ali berač bodisi zna vse odgovore v vesolju ali ne loči
leve od desne. Vprašanje, kako dobro si videti navzven, pa je povsem irelevantno.
Zakaj? Ker je naše bistvo ustvarjeno enako.
Vsak, ki je kdaj hodil po tej zemlji, ki danes diha njen zrak ali bo v prihodnosti prijokal
na svet, je odsev podobe našega Stvarnika, našega Gospoda, našega Boga.
Biti po Njegovi podobi? Kako? Ali mi niso pravili, da je Bog Vseusmiljen in
Vseljubeč, da je Bog sam ljubezen? In takrat te zadene: popolnoma sem odstopil od
Njegove podobe. S svojimi dejanji, besedami in mislimi sem popačil to podobnost v
sebi. To, kar sem storil, imenujemo »greh«. Ne gre le za kršenje pravil ali zapovedi,
temveč gre za popolno oddaljitev izvora svojega bitja, za odstop od Ljubezni.
Iz jasnega te zadene spoznanje, da si popolnoma nevreden vsega, kar imaš v
življenju. Da si iznakazil Tistega, ki ti je vdihnil življenje in te vzdržuje pri njem vsako
uro, vsako minuto, vsako sekundo, ki jo živiš.
Kako naj se potem jaz, človek, rešim tega? Tega, kar je v meni, a ni Njegova
podoba? Kako naj se rešim tega pogubljenja?
»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se
nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jan 3, 16)
Nepopisljiv trenutek je, ko te preplavi ta dar milosti. Ko dojameš, kaj je naš Gospod,
Božji Sin, Jezus Kristus, storil za nas, ne pomisliš več na idejo. Ne vidiš brezčutnosti.
Začutiš brezpogojno ljubezen. In takrat spoznaš – On je tvoj smisel in tvoje življenje.
Tadej, odrasel katehumen, je letos prejel prvo sveto obhajilo in sveto birmo.