Cerkev sv. Danijela

Stolnica, opatijska cerkev, farna cerkev

Sv. Maksimilijan Celjski in njegovo mučeništvo nam govorita o prvih sledeh antičnega krščanstva na tleh starodavnega mesta ob Savinji. Krščanstvo je bilo tako živo, da se je kmalu osnovala prva škofija, saj sta poznana celjska škofa Gavdencij in Joannes. O krščanski preteklosti rimske Celeje nam govorijo antična bazilika, ki je bila najdena na območju današnje glavne poštne zgradbe, ter krstilnica, katere temelji so še do danes ohranjeni in vidni.

Prav gotovo je župnija Sv. Danijela nastala že v 12. stol., ko so nastale prve velike župnije takratnega oglejskega patriarhata, saj je prvi znani župnik znan že leta 1129, to je bil Rudbert. Zagotovo je v tem času tukaj že stala cerkev, ki je bila skozi dolga stoletja imenovana farna cerkev.

12. decembra leta 1761 pa je papež Klemen XIII. farno cerkev preimenoval v opatijsko. Od takrat naprej se je do leta 2021 vsakokratni župnik župnije Svetega Danijela v Celju imenoval tudi opat.

Že na začetku 14. stoletja je na tem mestu stala triladijska romanska bazilika, ki so jo v istem stoletju tudi prvič poslikali.

V času Hermana I. cerkev obokajo z gotskimi oboki ter jo poslikajo s furlansko ornamentalno poslikavo, kakor jo vidimo na stropu še danes.

Na prelomu iz 14. v 15. stol. cerkvi prizidajo kapelo Svetih treh kraljev, ki jo kmalu preimenujejo v kapelo Žalostne Matere Božje zaradi znamenitega kipa Celjske Pieta (Celjska Sočutna), ki ga je takrat izdelal neznani tirolski kipar. Gotovo je ta kapela biser gotike, znan daleč naokoli.

Cerkev je bila nato večkrat predelana, še posebej v začetku 17. stol., ko jo skoraj v celoti barokizirajo.

V začetku 18. stol. dobi cerkev južno in severno kapelo. Južna kapela sv. Frančiška še stoji, severno kapelo sv. križa pa je porušilo zadnje bombardiranje 2. svetovne vojne.

Leta 1935 se začne restavracija notranjosti cerkve pod vodstvom dr. Franceta Steleta. Pri tem na obokih ladje in prezbiterija odkrijejo prvotne freske, ki jih vidimo še danes. Restavracijo je prekinila vojna, nadaljevala se je leta 1963 ter končala 1969.

Leta 2000 je bila napravljena rekonstrukcija severne kapele, od tedaj imenovane Slomškova kapela, saj so v oltarnem delu vložene relikvije bl. Antona Martina Slomška. To se je zgodilo ob 200. obletnici Slomškovega rojstva. Tako smo danes v stolni cerkvi priče kulturno-umetniškemu spomeniku, ki so ga ohranili in nam ga predali naši predniki, zato smo nanj lahko ponosni.

Cerkev Marijinega vnebovzetja

Marijina cerkev, Minoritska cerkev, podružnična cerkev

Cerkev Marije v nebo vzete v Celju se danes kar nekam izgublja med drugimi stavbami na Prešernovem trgu, pa vendarle v sebi nosi mogočno zgodovino naših prednikov.

Prvotno cerkev so z dovoljenjem oglejskega patriarha posvetili že davnega leta 1310 in je stala samostojno na tem prostoru, kot je danes. Ko so v Celje prišli minoriti, so poleg cerkve zgradili minoritski samostan (del današnjega zapora – stari pisker). Od takrat naprej se imenuje Minoritska cerkev. V njej so imeli grobnico tudi slavni celjski grofje. S cesarskim ukazom leta 1808 je bil minoritski samostan ukinjen in ukazano je bilo, da se tudi cerkev podre. In res so kmalu začeli podirati prezbiterij in zvonika. Blaženi A. M. Slomšek, ki je bil v tistem času dijak celjske gimnazije, je v svoj dnevnik zapisal: »Kakšni časi, celo cerkve podirajo!« Vendar je takratni nemški del prebivalstva v mestu Celje prosil Dunaj, da jim cerkev pusti za njihove potrebe, zato je – hvala Bogu – glavni del cerkve ostal in od takrat naprej se imenuje Nemška cerkev.

Temeljiteje so cerkev po načrtih arhitekta Bucherja restavrirali v 19. stoletju z zaključkom leta 1880. Takrat je cerkev dobila tudi današnji zvonik. Tako je Marijina cerkev sicer v osnovi v gotskem slogu, ki pa danes kaže čisto baročno podobo z neoromanskim zvonikom.

Leta 1979 je v stavbi, ki je bila zgrajena na mestu nekdanjega prezbiterija (na mestu današnje stavbe NKBM) prišlo do močne eksplozije plina, ki je stavbo skoraj porušila, prezbiterij s čudovito fresko Marijinega vnebovzetja pa je bil tako poškodovan, da je bilo celotni prezbiterij treba obnoviti, fresko pa restavrirati. To veliko delo je imenitno opravil akademski slikar Viktor Povše.

Ker je bila cerkev v res slabem stanju, je bilo treba pristopiti k celotni obnovi. Zato smo v letih od 2006 do 2008 obnovili celotno zunanjščino cerkve. Tudi v notranjosti smo že začeli obnavljati, saj in sicer že skoraj vse oltarje in prižnico.

Cerkev sv. Maksimiljana Celjskega

Maksimiljanova cerkev, podružnična cerkev

Cerkev je posvečena sv. Maksimilijanu Celjskemu, ki je bil rojen v tretjem stoletju v takratni rimski Celeji. Že kot mlad je postal kristjan in bil tudi kmalu posvečen v duhovnika. Zaradi svoje gorečnosti je postal lavrejaški škof. V času preganjanja kristjanov je leta 284 prišel v svoje rodno mesto Celejo opogumljat domače kristjane k zvestobi krščanstvu. Po izročilu pa naj bi pretrpel mučeniško smrt v Celeji 12. oktobra 284. Ta dan obhajamo tudi njegov god.

Na mestu, kjer je sv. Maksimilijan pretrpel mučeniško smrt, je bila kmalu sezidana kapela.

Leta 698 je v Celje prišel solnograški škof sv. Rupert in je posvetil cerkev sv. Maksimilijana, njegovo truplo so takrat odpeljali v Lavrejak, v Celju pa pustili samo relikvije sv. Maksimilijana. Danes svetnikovi posmrtni ostanki počivajo v stolnici škofije Passau.

Današnja cerkev ima romanske osnove. Kasneje je bila gotizirana in v 16. stoletju barokizirana – še danes ima baročno opremo. V 17. stoletju so jo v celoti poslikali.

Danes imajo začasno cerkev sv. Maksimilijana v najemu za svoje bogoslužje pravoslavni bratje v Kristusu – Srbska pravoslavna župnija v Celju. Še vedno pa ima nekajkrat na leto sveto mašo in bogoslužje tam tudi naša župnija.

Kapela sv. Elizabete

Špitalska kapela, Elizabetina kapela

Opatova kapela

Hišna kapela