Cerkev Marijinega vnebovzetja

Cerkev Marije v nebo vzete v Celju se danes kar nekam izgublja med drugimi stavbami na Prešernovem trgu, pa vendarle v sebi nosi mogočno zgodovino naših prednikov.

Prvotno cerkev so z dovoljenjem oglejskega patriarha posvetili že davnega leta 1310 in je stala samostojno na tem prostoru, kot je danes. Ko so v Celje prišli minoriti, so poleg cerkve zgradili minoritski samostan (del današnjega zapora – stari pisker). Od takrat naprej se imenuje Minoritska cerkev. V njej so imeli grobnico tudi slavni celjski grofje. S cesarskim ukazom leta 1808 je bil minoritski samostan ukinjen in ukazano je bilo, da se tudi cerkev podre. In res so kmalu začeli podirati prezbiterij in zvonika. Blaženi A. M. Slomšek, ki je bil v tistem času dijak celjske gimnazije, je v svoj dnevnik zapisal: »Kakšni časi, celo cerkve podirajo!« Vendar je takratni nemški del prebivalstva v mestu Celje prosil Dunaj, da jim cerkev pusti za njihove potrebe, zato je – hvala Bogu – glavni del cerkve ostal in od takrat naprej se imenuje Nemška cerkev.

Temeljiteje so cerkev po načrtih arhitekta Bucherja restavrirali v 19. stoletju z zaključkom leta 1880. Takrat je cerkev dobila tudi današnji zvonik. Tako je Marijina cerkev sicer v osnovi v gotskem slogu, ki pa danes kaže čisto baročno podobo z neoromanskim zvonikom.

Leta 1979 je v stavbi, ki je bila zgrajena na mestu nekdanjega prezbiterija (na mestu današnje stavbe NKBM) prišlo do močne eksplozije plina, ki je stavbo skoraj porušila, prezbiterij s čudovito fresko Marijinega vnebovzetja pa je bil tako poškodovan, da je bilo celotni prezbiterij treba obnoviti, fresko pa restavrirati. To veliko delo je imenitno opravil akademski slikar Viktor Povše.

Ker je bila cerkev v res slabem stanju, je bilo treba pristopiti k celotni obnovi. Zato smo v letih od 2006 do 2008 obnovili celotno zunanjščino cerkve. Tudi v notranjosti smo že začeli obnavljati, saj in sicer že skoraj vse oltarje in prižnico.